Kako je depresija vplivala na mojega očeta

Moj oče je bil vedno veseljak, veselil se je penzije, a potem je bilo kmalu vse drugače, ker je po dveh letih nastopila depresija. Moja mama je še hodila v službo, ker je bila mlajša od očeta, tako sklepam, da je oče ostal sam doma in kar naenkrat ni več vedel, kaj naj počne, kako naj preživi dan. Sprva nisem polagala pozornosti, potem pa sem začela opažati, da se je umikal našim druženjem. Vprašala sem mamo, če je oče v redu, če je kaj narobe, njo pa ni čisto nič zanimalo, bila je v svojem svetu.

Takrat sem prvič pomislila, da bi lahko bila pri očetu depresija, vendar še nisem hotela verjeti. Začela sem ga opazovati in videla žalost, pomanjkanje energije, ni imel več volje do aktivnosti, ki jih je vedno rad počel, umikal se je našim pogovorom, ni več hodil do prijateljev in tako sem se odločila, da se malo pogovorim z njim, če bi res mogoče bila depresija in da se še pravi čas začne zdraviti. Ko mi je povedal, da skoraj nič ne spi, da ga boli telo in da se mu ne ljubi več živeti, je to bil alarm. 

Pogovorila sem se z mamo, ker sem vedela, da je depresija in da oče mora do zdravnika, mama še vedno ni jemala resno, kajti imela je preveč dela sama z seboj, da bi mislila na očeta, ki ima sedaj preveč časa in je bilo videti, da je prej jezna nanj, kot pa da bi mu pomaga. Zbrala sem pogum in se pogovorila z očetom sama, preveč sem ga imela rada in preveč sem ga poznala, da sem vedela, da to ni več on in želela sem, da obišče zdravnika, ker je depresija ozdravljiva, le pravi čas morava odreagirati.

Moj oče je vedno bil pameten človek, tako je že sam vedel, da je pri njemu problem depresija, potreboval je le oporo, ki jo je dobil pri meni in skupaj sva odšla k zdravniku. Danes je spet srečen.